Za nami je mirna noč. Spočiti smo se odpravili v šolo Kohtla Jarve Kesklinna Pohikool, kjer sta se Eva in Jernej najprej udeležila pouka angleščine in računalništva. Spet sta bila presenečena nad zgodnjim učenjem slovnice v nižjih razredih. Med tem časom smo učitelji načrtovali delo projekta za vnaprej in izpeljali evalvacijo izmenjave. Vsi smo bili zelo zelo zadovoljni nad organizacijo estonske ekipe ter njihovo gostoljubnostjo. Dogovorili smo se tudi o datumu naslednje izmenjave na Portugalsko, ki bo predvidoma izpeljana v mesecu oktobru.
Sledila je predstavitev partnerskih šol in vsaka je pripravila točko ali dve. Eva in Jernej sta pred učenci šole zaplesala folklorni splet »Pa kaj si tak žleht?«, kjer sta predstavila otroške igre iz naše preteklosti ter slovenski ljudski ples Dekle razposajeno in rašplo. Ni odveč povedati, da so bili gledalci zelo navdušeni, kar so potrdili z bučnim aplavzom. Bili smo namreč edini, ki smo se predstavili tudi s svojo narodno nošo.
Eva je pokazala odlične pevske sposobnosti in zapela pesem »Ne bodi kot drugi«, ki jo je napisal Feri Lainšček, v originalu pa jo prepeva pevka Ditka. Ob zvoku njenega glasu so učenci potihnili in zavzeto poslušali. Nato pa je prejela velik aplavz. Ni skrivnost, da so bili nekateri poslušalci vidno ganjeni. Evo je portugalska učenka, ki ni znala govoriti angleško, pohvalila in si pri tem pomagala s pomočjo google translate, ki ga je imela na svojem mobilnem telefonu.
Po prireditvi smo se odpravili še na izlet do bližnjega slapa v kraju Toila, kjer nas je narava presenetila s svojo lepoto. Ponovno smo videli morje v Finskem zalivu in ugotovili, da je veliko manj slano od Jadranskega morja.
Ogledali smo si park v Toili in se sprehodili po čudovitih sprehajalnih poteh.
Sledila je še poslovilna večerja in kmalu zatem smo se z avtobusom odpravili proti Tallinnu. Priznamo, slovo je vsem udeležencem povzročilo cmok v grlu in stekle so tudi solzice. Tokrat jih nismo skrivali.
Zjutraj nas v zgodnjih urah čaka letalo, ki nas bo pripeljalo nazaj na Dunaj in zatem sledi še pot v našo predrago deželo. Kljub nepozabnim dogodivščinam v Estoniji se že zelo veselimo povratka.
Obe učiteljici sva zelo veseli, da sva lahko na izmenjavo odpeljali dva učenca, saj sta tako v praksi preizkusila svoje znanje angleškega jezika. Sprva jima je bilo malo nerodno, kasneje pa sta postala že bolj pogumna in ugotovila, da zelo veliko znata. Prav tako sta odlično zastopala našo šolo in s svojim vedenjem pokazala, kako zelo vljudni in prijazni so učenci OŠ Starše.
In kaj menimo o izmenjavi?
Eva: »Super je. Zanimiva izkušnja. Če ima kdo priložnost, da gre, naj gre, ker se lahko veliko naučiš o drugi kulturi in spoznaš, kakšne velike razlike so med narodi. Sprva sem bila sramežljiva, vendar si vedno več upam povedati. Ko so nam hoteli estonski učenci kaj povedati ali razložiti, so enostavno pokazali s kretnjami in delno govorili po angleško. Če bi se pojavila še kakšna priložnost za izmenjavo, bi jo z veseljem izkoristila.«
Jernej: »Zanimivo je bilo. Razlike so tudi v tem, kaj se učijo v šoli. Zdi se mi, da se tam začnejo prej učiti slovnico pri angleščini kot pri nas, zato pa manj govorijo. Niso tako prepričani v sebe, da znajo, zato ne govorijo toliko kot mi. Pred izmenjavo me je bilo strah in sem si malo želel, da ne bi šel. Bal sem se, da ne bom razumel, kaj želijo od mene. Potem pa je mama rekla, da bo, kar bo in da bo to izkušnja, ki je mogoče v življenju več ne bom dobil. Zato sem se odločil, da bom šel. Danes mi ni žal in če bi imel še eno priložnost, se ne bi več bal. Izkoristil bi jo. Drugim priporočam, da če kdaj koli dobijo to možnost izmenjave, naj jo izkoristijo, saj ne vedo, če bodo še kdaj lahko šli v tisto državo. Mislim, da v Kohtla Jarve ne bom šel nikoli več, ampak ne zato, ker bi bilo mesto grdo ali sabo, ker je lepo, ampak ker bi želel videti še druge države in mesta.«
Tudi učiteljica Maja je priznala, da jo je bilo na začetku strah. »Najprej poleta z letalom, saj je bil moj prvi, nato pa še jezika, ker se nisem nikoli toliko pogovarjala v angleščini. Vedela sem, da angleško razumem, nisem pa vedela, ali se bom znala besedno izraziti. Presenetila sem samo sebe in kar hitro ugotovila, da je bil strah odveč. Bila je nepozabna izkušnja obiskati tako veliko državo, spoznati njihovo kulturo, ljudi, običaje, kulinariko ter šolski sistem. Vse skupaj je bilo veliko lažje, ker sem imela ob sebi dva čudovita učenca in sodelavko, s katero se odlično ujameva in sva že uigran tim. Z njimi bi potovala na katerikoli konec sveta.«
Učiteljica Sabina pa pravi takole: »Tudi zame je sam projekt Erasmus+ nepozabna izkušnja, ki mi je kot vodji projekta na OŠ Starše dal ogromno novih, predvsem pozitivnih izkušenj. Dvignila sem nivo znanja angleščine, se naučila, kako organizirati potovanja po tujini, spoznala druge šole, predvsem pa me je razveselilo dejstvo, da sem obiskala kraje, ki jih kot turistka nikoli ne bi, saj niso znani in je do njih težje priti. Ugotovila sem, da je naš šolski sistem – ne glede na negativne kritike javnosti – zelo dober v primerjavi z ostalimi. V največje veselje pa mi je, da lahko na izmenjavo vzamem s seboj tudi učence, saj njim to predstavlja čudovito izkušnjo za življenje. Vsi so pokazali veliko mero poguma, pa tudi znanja in odgovornosti.«
