V šoli v naravi nas je končno obiskal tudi sonček. S seboj ga je prinesel ravnatelj, ki je danes z nami na obisku. Ravnokar se odpravljamo na bazen, popoldne pa…LADJICA 🙂

Prikaži kot diaprojekcijo

V torek je na šoli potekala prijateljska tekma med učenkami OŠ Starše in OŠ
Pesnica. V prijetnem vzdušju sta se ekipi razšli z rezultatom 2:2. Dekleta
so dokazala, da je bistvo športa vse kaj drugega kot rezultat.

Prikaži kot diaprojekcijo

Pozdrav iz šole v naravi.

Moramo vam povedati, da kljub malo bolj kislem vremenu uživamo, saj smo na MORJU. No, ja, ga bolj gledamo. Za kopat je morje še majčkeno premrzlo. Danes je zaradi nemirnega morja žal ladjica odpovedana, smo si jo prestavili na jutrišnji dan. Za jutri smo naročili kar malo lepše vreme. Držite pesti, da bodo naše želje izpolnjene.

Prikaži kot diaprojekcijo

Učenci 3. razreda OŠ Starše in POŠ Marjeta so že varno prispeli na cilj. Po namestitvi v sobe se že pripravljajo na obisk bazena. Več o dogajanju pa na ŠOLA V NARAVI 3. RAZRED

Za nami je mirna noč. Spočiti smo se odpravili v šolo Kohtla Jarve Kesklinna Pohikool, kjer sta se Eva in Jernej najprej udeležila pouka angleščine in računalništva. Spet sta bila presenečena nad zgodnjim učenjem slovnice v nižjih razredih. Med tem časom smo učitelji načrtovali delo projekta za vnaprej in izpeljali evalvacijo izmenjave. Vsi smo bili zelo zelo zadovoljni nad organizacijo estonske ekipe ter njihovo gostoljubnostjo.  Dogovorili smo se tudi o datumu naslednje izmenjave na Portugalsko, ki bo predvidoma izpeljana v mesecu oktobru.

Sledila je predstavitev partnerskih šol in vsaka je pripravila točko ali dve. Eva in Jernej sta pred učenci šole zaplesala folklorni splet »Pa kaj si tak žleht?«, kjer sta predstavila otroške igre iz naše preteklosti ter slovenski ljudski ples Dekle razposajeno in rašplo. Ni odveč povedati, da so bili gledalci zelo navdušeni, kar so potrdili z bučnim aplavzom. Bili smo namreč edini, ki smo se predstavili tudi s svojo narodno nošo.

Eva je pokazala odlične pevske sposobnosti in zapela pesem »Ne bodi kot drugi«, ki jo je napisal Feri Lainšček, v originalu pa jo prepeva pevka Ditka. Ob zvoku njenega glasu so učenci potihnili in zavzeto poslušali. Nato pa je prejela velik aplavz. Ni skrivnost, da so bili nekateri poslušalci vidno ganjeni. Evo je portugalska učenka, ki ni znala govoriti angleško, pohvalila in si pri tem pomagala s pomočjo google translate, ki ga je imela na svojem mobilnem telefonu.

Po prireditvi smo se odpravili še na izlet do bližnjega slapa v kraju Toila, kjer nas je narava presenetila s svojo lepoto. Ponovno smo videli morje v Finskem zalivu in ugotovili, da je veliko manj slano od Jadranskega morja.

Ogledali smo si park v Toili in se sprehodili po čudovitih sprehajalnih poteh.

Sledila je še poslovilna večerja in kmalu zatem smo se z avtobusom odpravili proti Tallinnu. Priznamo, slovo je vsem udeležencem povzročilo cmok v grlu in stekle so tudi solzice.  Tokrat jih nismo skrivali.

Zjutraj nas v zgodnjih urah čaka letalo, ki nas bo pripeljalo nazaj na Dunaj in zatem sledi še pot v našo predrago deželo.  Kljub nepozabnim dogodivščinam v Estoniji se že zelo veselimo povratka.

Obe učiteljici sva zelo veseli, da sva lahko na izmenjavo odpeljali dva učenca, saj sta tako v praksi preizkusila svoje znanje angleškega jezika. Sprva jima je bilo malo nerodno, kasneje pa sta postala že bolj pogumna in ugotovila, da zelo veliko znata. Prav tako sta odlično zastopala našo šolo in s svojim vedenjem pokazala, kako zelo vljudni in prijazni so učenci OŠ Starše.

In kaj menimo o izmenjavi?

Eva: »Super je. Zanimiva izkušnja. Če ima kdo priložnost, da gre, naj gre, ker se lahko veliko naučiš o drugi kulturi in spoznaš, kakšne velike razlike so med narodi. Sprva sem bila sramežljiva, vendar si vedno več upam povedati. Ko so nam hoteli estonski učenci kaj povedati ali razložiti, so enostavno pokazali s kretnjami in delno govorili po angleško. Če bi se pojavila še kakšna priložnost za izmenjavo, bi jo z veseljem izkoristila.«

Jernej: »Zanimivo je bilo. Razlike so tudi v tem, kaj se učijo v šoli. Zdi se mi, da se tam začnejo prej učiti slovnico pri angleščini kot pri nas, zato pa manj govorijo. Niso tako prepričani v sebe, da znajo, zato ne govorijo toliko kot mi.  Pred izmenjavo me je bilo strah in sem si malo želel, da ne bi šel. Bal sem se, da ne bom razumel, kaj želijo od mene. Potem pa je mama rekla, da bo, kar bo in da bo to izkušnja, ki je mogoče v življenju več ne bom dobil. Zato sem se odločil, da bom šel. Danes mi ni žal in če bi imel še eno priložnost, se ne bi več bal. Izkoristil bi jo. Drugim priporočam, da če kdaj koli dobijo to možnost izmenjave, naj jo izkoristijo, saj ne vedo, če bodo še kdaj lahko šli v tisto državo. Mislim, da v Kohtla Jarve ne bom šel nikoli več, ampak ne zato, ker bi bilo mesto grdo ali sabo, ker je lepo, ampak ker bi želel videti še druge države in mesta.«

Tudi učiteljica Maja je priznala, da jo je bilo na začetku strah. »Najprej poleta z letalom, saj je bil moj prvi, nato pa še jezika, ker se nisem nikoli toliko pogovarjala v angleščini. Vedela sem, da angleško razumem, nisem pa vedela, ali se bom znala besedno izraziti. Presenetila sem samo sebe in kar hitro ugotovila, da je bil strah odveč. Bila je nepozabna izkušnja obiskati tako veliko državo, spoznati njihovo kulturo, ljudi, običaje, kulinariko ter šolski sistem. Vse skupaj je bilo veliko lažje, ker sem imela ob sebi dva čudovita učenca in sodelavko, s katero se odlično ujameva in sva že uigran tim. Z njimi bi potovala na katerikoli konec sveta.«

Učiteljica Sabina pa pravi takole: »Tudi zame je sam projekt Erasmus+ nepozabna izkušnja, ki mi je kot vodji projekta na OŠ Starše dal ogromno novih, predvsem pozitivnih izkušenj. Dvignila sem nivo znanja angleščine, se naučila, kako organizirati potovanja po tujini, spoznala druge šole, predvsem pa me je razveselilo dejstvo, da sem obiskala kraje, ki jih kot turistka nikoli ne bi, saj niso znani in je do njih težje priti. Ugotovila sem, da je naš šolski sistem – ne glede na negativne kritike javnosti – zelo dober v primerjavi z ostalimi. V največje veselje pa mi je, da lahko na izmenjavo vzamem s seboj tudi učence, saj njim to predstavlja čudovito izkušnjo za življenje. Vsi so pokazali veliko mero poguma, pa tudi znanja in odgovornosti.«

Prikaži kot diaprojekcijo

Prebudili smo se v sončno jutro, ki je že samo po sebi napovedovalo prekrasen dan. In res je bilo tako. Odpravili smo se v Narvo, ki leži neposredno na meji z Rusijo. Sprva smo si ogledovali dvorišče in okolico gradu, ki je nepopisno zanimiva in lepa. Grad leži ob reki Narvi. Presenetilo nas je, da je na drugem bregu že Rusija, ki pa delno sega tudi na estonsko stran reke. Tako smo se ob sprehodu po cesti med reko in grajskim obzidjem sprehajali delno po Estoniji in delno po Rusiji.

Skozi sprehod po gradu smo lahko spoznali njegovo zgodovino ter življenje vitezov v njem, saj je služil predvsem kot obramba pred vdori tujcev. Ker so bili vitezi zelo revni, v gradu ni veliko dekoracije ali pohištva.

Grad je bil med drugo svetovno vojno zelo poškodovan. V samem mestu Narva pa so ostale le tri hiše.

Danes na grajskem dvorišču prirejajo razne delavnice in prireditve ter skušajo prikazati življenje vitezov iz tistega časa.

Po daljšem sprehodu ob reki Narvi so nas pogostili z odličnim kosilom. Nakupili smo nekaj spominkov, nato pa se odpravili proti turističnemu kraju Narva-Jõesuu, ki leži ob Baltskem morju.

Zelo smo bili presenečeni nad brezmejnim pogledom na peščene plaže. 80 kilometrov čez Baltsko morje leži Finska.

Pošteno utrujeni smo se pripeljali do hotela, si pogledali načrt za naslednji dan ter pričeli z vajami za nastop. Jutri bosta predstavila našo kulturo s folklorno točko ter izbrano pesmijo. Več o njunem nastopu pa sledi…

Prikaži kot diaprojekcijo

V mesecu aprilu je na šoli potekal že 4. leto zapored DAN ZA SPREMEMBE. Letos je potekal   pod sloganom vseslovenske akcije, ki jo organizira Slovenska filantropija ODPRAVIMO DISKRIMINACIJO. Na povabilo šole je prišel MARCOS TAVARES, izjemen nogometaš, dolgoletni kapetan vijoličastih, idol številnih mladih nogometašev, ki vidijo navdih v njegovem nogometnem znanju, borbenosti in predanosti. Otrokom je predstavil svojo življenjsko zgodbo. Njegovo otroštvo je bilo težko, saj prihaja iz revne družine. Žoga ga je spremljala od malega. Vedel  je, da nosi v sebi nadarjenost za nogomet, želel je postati dober nogometaš in s trdim delom mu je uspelo. Najpomembnejše sporočilo otrokom pa je bilo: Verjemite v svoje sanje in jih uresničite, čeprav pot ne bo vedno lahka. Vzel si je čas, da je podelil avtogram prav vsakemu, ki je želel, se z vsemi fotografiral, ves čas bil dobre volje in nasmejan.

Dan se je pričel v sproščenem vzdušju. Po dobrem zajtrku, kjer smo si lahko spekli sveže palačinke, smo se odpravili v šolo. Tokrat sta se Jernej in Eva udeležila pouka naravoslovja in angleškega jezika. Zelo sta bila presenečena, ko sta pri uri naravoslovja, ki je potekal v ruščini, ugotovila, da pravzaprav zelo veliko razumeta, čeprav ruski jezik slišita prvič. Še večje presenečenje pa je bila ura angleščine, kjer so se tretješolci učili čas present simple. Dobila sta nekaj učnih listov, ki sta jih znala brez težav rešiti. Ravnateljica šole je povedala, da so njihovi izpiti iz angleškega jezika ob zaključku šole izjemno zahtevni, zato z angleško slovnico pričnejo že v 1. razredu.

Učitelji so se medtem udeležili sestanka, na katerem so načrtovali prihajajoče aktivnosti v zvezi z obiskom na Portugalski ter naloge, ki jih bodo učenci opravili do odhoda.

Kasneje smo se odpravili v kraj Avinurme, kjer smo se udeležili delavnice ustvarjanja z lesom. Spletli smo lesene košarice. Po delavnicah nas je pričakalo svečano in zares okusno kosilo.

Popoldan smo namenili sprehodu po kraju Jõhvi. Mesto je precej umirjeno in deluje prijazno. Pozitivno presenečeni smo bili nad kulturo voznikov. Čeprav smo prečkali štiripasovnico, pri tem nismo imeli nobenih težav, saj so vsi vozniki takoj ustavili, ko so zagledali pešca, ki se je približeval prehodu. Prav tako dosledno upoštevajo omejitve hitrosti in pazijo na ustrezno varnostno razdaljo. Ravnateljica Julija nam je povedala, da je zakonsko določeno, da vozniki pešcem ustavijo, sicer so denarno kaznovani.

Zvečer je sledila priprava na četrtkov nastop, katerega vsi štirje nestrpno pričakujemo.

Glavni dogodek dneva pa je bilo presenečenje za grško učiteljico Mario, ki je danes praznovala svoj rojstni dan. Slovenska ekipa ji je prinesla čokolado in zapela pesem. Mario smo ganili do solz in naše presenečnje je uspelo.

Sedaj je že tema in mi se odpravljamo spat. Jutri nas čakajo novi podvigi.

Kot je že znano, na šoli poteka projekt Erasmus+ pod imenom Odkrivanje Evropskih kultur in umetnosti. V času od 5. do 10. maja smo se udeležili izmenjave v Estonijo. Obiskali smo šolo Kohtla – Järve Kesklinna Pohikool v kraju Kohtla – Järve.

Kraj leži na sredini med glavnim mestom Estonije Tallinnom in ruskim mestom St. Petersburg.

Danes, 6. 5. smo  prvič obiskali šolo. Učenci so nam pripravili dobrodošlico v obliki krajšega koncerta, pri katerem so pokazali svoje odlične pevske sposobnosti. Ni zaman reči, da smo bili več kot navdušeni.

Eva in Jernej, predstavnika učencev naše šole na izmenjavi, sta mišljenja, da je estonska šola precej drugačna od naše. Zanimivo jima je, da imajo vsi učenci mobilne telefone kar v žepu. Na splošno je šola precej stara po izgledu, ampak vseeno ima »toplo dušo«. Učenci so izredno prijazni in odprti do nas, tujcev. Takoj so pristopili do naših otrok in skušali navezati stik.

Kasneje smo obiskali muzejski rudnik, kjer smo si ogledali, kako so nekoč kopali oljnato rudo. Presenetilo nas je, da nekateri stroji, kljub starosti, še zmeraj delujejo. Počutili smo se kot pravi rudarji, saj so nam kosilo postregli kar v rudniku.

S svojim sprejemom nas je počastila tudi županja občine Kohtla – Jarve. Na kratko nam je predstavila kraj in njegovo zgodovino ter izobraževalni sistem. Vse udeležence je presenetila s pozornim darilom.

Ob vrnitvi v šolo sta se Eva in Jernej udeležila športnega dogodka, kjer sta se igrala različne igre. S ponosom povemo, da sta našo šolo več kot odlično predstavila in dosegla prvo mesto v tekmovanju.

Izredno ponosni pa smo bili na izdelke naših učencev. Že pred časom so otroci od prvega do šestega razreda slikali v impresionistični tehniki. S seboj smo vzeli 9 slik in ko smo jih pokazali preostalim udeležencem, so bili prav osupli. Mi pa smo od ponosa žareli.

Iskrena hvala vsem, ki ste bili kakorkoli pripravljeni sodelovati pri tej nalogi.

Eva, Jernej, Maja in Sabina

Prikaži kot diaprojekcijo